Evropska podnebna politika vstopa v obdobje, v katerem postaja vse pomembnejše iskanje ravnotežja med zmanjševanjem emisij, energetsko varnostjo in konkurenčnostjo evropskega gospodarstva. EU svojih dolgoročnih podnebnih ciljev ne opušča, vendar se pri njihovem izvajanju vse bolj poudarja gospodarska izvedljivost, cenovna dostopnost energije in pogoji, v katerih lahko evropska podjetja ostanejo konkurenčna na globalnem trgu.
Evropska unija si še vedno prizadeva zmanjšati neto emisije toplogrednih plinov za najmanj 55 % do leta 2030 glede na leto 1990 ter doseči podnebno nevtralnost do leta 2050. Evropska komisija je za leto 2040 predlagala tudi cilj 90-odstotnega zmanjšanja neto emisij glede na leto 1990. Pri tem poudarja, da mora biti podnebni prehod povezan s konkurenčnostjo evropskega gospodarstva, industrijsko politiko in energetsko varnostjo.
Za podjetja to pomeni, da zeleni prehod ni več zgolj okoljska oziroma regulatorna tema. Vse bolj postaja vprašanje investicij, stroškov, razvoja novih tehnologij in dolgoročne konkurenčnosti.
Visoki stroški energije ostajajo pomemben izziv za evropsko industrijo
Eden ključnih problemov evropskega gospodarstva so še vedno relativno visoke cene energije. Evropska komisija navaja, da so se veleprodajne cene električne energije in plina po energetski krizi sicer stabilizirale, vendar ostajajo višje kot pred letom 2021. Industrijske cene plina in električne energije so bile po podatkih Komisije še vedno bistveno višje kot pri glavnih trgovinskih partnerjih EU, kar predstavlja tveganje za konkurenčnost energetsko intenzivnih panog.
Na ceno električne energije vpliva več dejavnikov, med drugim cena fosilnih goriv, stanje na energetskih trgih, omrežnine, davki in dajatve ter cena emisijskih kuponov. Evropska komisija obenem opozarja, da so stroški energije za podjetja in industrijo ena ključnih vprašanj evropske konkurenčnosti.
To je posebej pomembno za energetsko intenzivne dejavnosti, pri katerih lahko energija predstavlja pomemben delež proizvodnih stroškov. Višji stroški lahko vplivajo na odločitve podjetij o novih investicijah, lokaciji proizvodnje in dolgoročni konkurenčnosti.
Evropska politika zato išče bolj prilagodljiv pristop
Podnebni cilji EU ostajajo ambiciozni, vendar se način njihovega doseganja prilagaja gospodarskim in geopolitičnim razmeram.
Eden od primerov je avtomobilska industrija. Evropska komisija je v okviru avtomobilskega svežnja predlagala večjo fleksibilnost pri doseganju ciljev zmanjševanja emisij novih vozil. Predlog med drugim predvideva, da bi od leta 2035 veljal 90-odstotni cilj zmanjšanja emisij iz izpušne cevi, preostalih 10 % pa bi proizvajalci lahko kompenzirali z uporabo nizkoogljičnega jekla, e-goriv in biogoriv. Predlog tako ohranja dolgoročni signal za elektrifikacijo, hkrati pa omogoča več tehnološke fleksibilnosti.
Takšni ukrepi kažejo na širši trend evropske politike: zeleni prehod ostaja cilj, vendar je pri njegovem izvajanju več pozornosti namenjene stroškom, tehnološki nevtralnosti in konkurenčnosti industrije.
Tudi podjetja pri zelenih naložbah vse bolj ocenjujejo donosnost
Podobne spremembe je mogoče opaziti tudi pri velikih energetskih podjetjih. Pri odločitvah o zelenih investicijah imajo poleg dolgoročnih podnebnih ciljev vse pomembnejšo vlogo stroški, pričakovano povpraševanje in donosnost projektov.
Primer je Shell, ki je septembra 2025 dokončno opustil načrt za nadaljevanje gradnje velikega obrata za proizvodnjo biogoriv v Rotterdamu. Podjetje je po komercialni in tehnični oceni ugotovilo, da projekt glede na tržne razmere in stroške dokončanja ne bi bil dovolj konkurenčen.
Primer ne pomeni opuščanja zelenih tehnologij kot takih, temveč kaže, da podjetja pri energetskem prehodu vse bolj preverjajo ekonomsko upravičenost posameznih investicij. Shell obenem nadaljuje druge naložbe na področju nizkoogljičnih tehnologij, med drugim na področju vodika, zajemanja ogljika in nizkoogljičnih goriv.
Za podjetja je zato pri zelenem prehodu ključno vprašanje, kako uskladiti okoljske cilje z realnimi poslovnimi učinki investicij.
Kljub pritiskom obnovljivi viri hitro napredujejo
Kljub gospodarskim in energetskim izzivom se delež obnovljivih virov v evropskem energetskem sistemu povečuje.
Po podatkih Eurostata so obnovljivi viri leta 2025 predstavljali 47,3 % vse proizvedene električne energije v EU, kar je nekoliko več kot leta 2024. V prvem četrtletju 2026 je njihov delež dosegel že 45,5 %. Pri tem sta pomembno vlogo imeli predvsem vetrna in sončna energija.
Na področju celotne končne porabe energije je delež obnovljivih virov nižji. Leta 2024 so obnovljivi viri predstavljali 25,2 % končne porabe energije v EU. Za doseganje zavezujočega cilja najmanj 42,5 % do leta 2030 bo treba hitrost uvajanja obnovljivih virov približno podvojiti glede na povprečje preteklega desetletja.
To kaže, da zeleni prehod kljub trenutnim gospodarskim pritiskom ni zastal. Nasprotno, naložbe v obnovljive vire, elektrifikacijo, energetsko učinkovitost in druge čiste tehnologije ostajajo pomemben del evropske gospodarske transformacije.
Kaj zeleni prehod pomeni za podjetja?
Za evropska podjetja trenutne spremembe pomenijo predvsem potrebo po prilagajanju. Zeleni prehod lahko pomeni dodatne stroške zaradi energije, regulative in potrebnih investicij, vendar hkrati ustvarja tudi nove poslovne priložnosti.
Podjetja bodo morala vse bolj iskati načine za:
- zmanjševanje porabe energije in proizvodnih stroškov,
- povečanje energetske učinkovitosti,
- uvajanje obnovljivih virov energije,
- razvoj in uporabo čistejših tehnologij,
- zmanjševanje emisij in ogljičnega odtisa,
- prilagajanje proizvodnih procesov novim okoljskim zahtevam,
- razvoj novih, trajnostnih izdelkov in storitev.
Pri tem je pomembno tudi financiranje. Evropska podnebna in industrijska politika vključuje različne mehanizme za podporo energetskemu prehodu, energetski učinkovitosti, obnovljivim virom in čistim tehnologijam. Prihodki iz sistema EU za trgovanje z emisijami se na primer uporabljajo za financiranje energetskega prehoda, obnovljivih virov, razvoja omrežij, energetske učinkovitosti in prilagajanja na podnebne spremembe.
Za podjetja zato spremljanje nacionalnih in evropskih razpisov ter drugih oblik javnega financiranja predstavlja pomemben del načrtovanja razvojnih in investicijskih projektov.
Konkurenčnost bo ključna za nadaljevanje zelenega prehoda
Evropa se tako ne umika od svojih podnebnih ciljev, temveč poskuša najti način, kako jih uresničiti ob hkratnem ohranjanju konkurenčnosti gospodarstva.
Za podjetja bo v prihodnjih letih pomembno predvsem, kako učinkovito bodo povezala trajnostne cilje, tehnološki razvoj in poslovno ekonomiko. Investicije v zeleni prehod morajo poleg zmanjševanja vplivov na okolje prispevati tudi k večji učinkovitosti, odpornosti in dolgoročni konkurenčnosti podjetij.
Prav zato zeleni prehod ni zgolj vprašanje izpolnjevanja okoljskih zahtev. Za podjetja predstavlja tudi razvojno priložnost, saj bodo energetska učinkovitost, čiste tehnologije, digitalizacija in novi trajnostni poslovni modeli vse pomembnejši dejavniki konkurenčnosti.
Za podjetja, ki načrtujejo takšne investicije, je zato smiselno pravočasno preveriti možnosti sofinanciranja ter spremljati aktualne slovenske in evropske razpise, namenjene zelenemu prehodu, energetski učinkovitosti, razvoju novih tehnologij in konkurenčnosti gospodarstva.
VIRI
- Evropska komisija – podnebni cilji EU in cilj za leto 2040.
- Evropska komisija – cene električne energije in konkurenčnost evropske industrije.
- Evropska agencija za okolje – delež obnovljivih virov in cilj za leto 2030.
- Eurostat – proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov v letih 2025 in 2026.
- Evropska komisija – sistem EU ETS in uporaba prihodkov iz emisijskih kuponov.
- Evropska komisija – spremembe pravil za emisije avtomobilov in kombijev.
- Shell – odločitev o opustitvi projekta proizvodnje biogoriv v Rotterdamu.
