Ker globalno segrevanje povzroča pogostejše ekstremne temperature po vsem svetu, so nekateri delavci izpostavljenimi resnim zdravstvenim tveganjem. Študije kažejo, da se produktivnost dela začne slabšati že pri temperaturah nad 24°C, pri nekaterih opravilih pa se prepolovi pri približno 33°C. Glede na resna tveganja na zdravje in varnost pri delu ter nizko produktivnost dela se Mednarodna organizacija za delo (ILO) sprašuje o smiselnosti dela, kadar temperatura preseže 35°C. Stroški dela takrat pogosto presežejo koristi. S takšnimi vprašanji se bo kmalu začelo soočati vse več delodajalcev.
ILO ocenjuje, da bo tudi ob optimistični predpostavki, da bo svet dosegel cilj iz Pariškega sporazuma o omejitvi segrevanja na 1,5°C, nižja produktivnost v proizvodnji do leta 2030 povzročila manko 2,2 % globalnih delovnih ur ali izgubo v višini 2,4 trln USD. Toda najti točko, na kateri je mogoče zmanjšati stroške delodajalca, ne da bi pri tem ogrozili blaginjo delavcev, je toliko težje zaradi pomanjkanja jasnih podatkov, neenakomerne zakonodaje in neenakega načina, kako delavci po vsem svetu doživljajo toplotni stres.
Toplotni stres doživljajo predvsem delavci na prostem, v sektorjih od gradbeništva do kmetijstva. Po ocenah naj bi bilo med najbolj izpostavljenimi v prihodnje tudi 170 mio delavcev migrantov po vsem svetu. Migranti običajno sicer izkazujejo dodatno vzdržljivost, kar pa jih postavlja v večjo nevarnost v obdobju vročine, pogosto pa ti delavci tudi nimajo dostopa do zdravstvenih storitev.
Mednarodno sprejeta konvencija ILO daje delavcem pravico, da zapustijo delovno mesto brez strahu pred povračilnimi ukrepi, če imajo razumen razlog in verjamejo, da so v nevarnosti. Vendar le malo delavcev ve za konvencijo ali si jo upa uporabiti. Številne evropske in druge države še vedno nimajo zakonov, ki bi določali najvišje delovne temperature. Kjer pa obstajajo, na primer na Kitajskem, kjer je že 10 let omejitev 40 ° Celzija, sta spremljanje in uveljavljanje neenotna. Pogosto je to zato, ker regulatorji na delovnem mestu nimajo ustreznih sredstev.
Čeprav omejitve delovne temperature lahko preprečijo nekatere žrtve, pa ne upoštevajo dejstva, da delavci doživljajo stres različno. Pogosto temperatura zraka ni najbolj ključen element, saj je potrebno upoštevati tudi posamezno delovno mesto in zdravstveni profil. Pri tem lahko včasih posvetovanja z delavci prinesejo razmeroma poceni rešitve.
Druge rešitve imajo širše družbene posledice. Npr. prestavitev delovnega časa na hladnejše ure zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, posledično pomeni tudi preureditev varstva otrok ali omejene možnosti javnega prevoza za delavce. Pri tem lahko veliko pripomore avtomatizacija delovnega procesa. Npr. francoski vinar je letošnjo trgatev opravljal pred zoro, pri čemer je večino postopka mehaniziral.
Ob visokih temperaturah postane merjenje in plačilo uspešnosti dela, na primer delo na normo, neupravičeno. Vprašanje se postavlja tudi v primeru ekstremnih vremenskih dogodkov, ki so vse pogostejši.
Podnebne spremembe zahtevajo temeljit razmislek, pri čemer samo upoštevanje standardov zaščite na delovnem mestu ne bo dovolj.
Vir: Spirit Slovenija
